ŽENSKE, KI TEČEJO Z VOLKOVI

Opis vsebine:

Miti in zgodbe o arhetipu Divje ženske

Knjiga na novo osvetljuje medosebne odnose, podobo o sebi in različne oblike odvisnosti. Začne se z zgodbo o La Lobi, volčji ženski, nato pa nas popelje skozi 19 pravljic, vitaminov za dušo, kot jim reče, v katerih tke vezi z Divjo žensko. Razlaga pravljic in mitov vsebuje zemljevid vseh pasti, znanih in nepričakovanih, ki jih ženska srečuje med vračanjem k instinktivnemu jazu v dom Divje ženske, pa tudi poziv, naj se sooči s tistim, česar se najbolj boji, s svojo močjo. Avtorica prebuja spomine na druge kraje, čase in načine bivanja, poglablja in razprostira zgodbe in mite ...

Znotraj vsake ženske se skriva naravno in divje bitje, opremljeno z instinkti, intuicijo in brezčasno vednostjo. Clarissa Pinkola Estes jo imenuje Divja ženska in dokazuje, da jo je mogoče in nujno priklicati in oživiti. Utira pot skozi številne plasti zavesti do notranjih glasov, ki šepečejo v kostnem mozgu, in vabi v kraljestvo duha, ki zdravi, prebuja, izziva in povezuje.

"Vse hrepenimo po divjem. Kultura skrajno omejuje zdravila za to koprnenje. Naučili so nas, naj se sramujemo te želje. Pustile smo si dolge lase in skrile svoje občutke za njimi. Toda senca Divje ženske še zmeraj preži za nami, podnevi in ponoči. Naj smo kjerkoli, senca, ki lomasti za nami, je nedvomno štirinožna." - Clarissa Pinkola Estes, Ph. D., Cheyenne, Wyoming

Iz uvoda

DIVJE ŽIVALI IN DIVJA ŽENSKA sta ogroženi vrsti. Instinktivna ženska narava je oplenjena, odrinjena in pozidana. Podobno kot divje živali in divjina je deležna najslabšega ravnanja. Že tisoče let se dogaja, da jo izženejo v najbolj opustelo deželo psihe, brž in vsakič ko obrnemo hrbet. Duhovne pokrajine Divje ženske so bile skozi vso zgodovino ropane in požigane, brlogi zravnani z zemljo in naravni cikli prisiljeni v nenaravne ritme, ker je tako ustrezalo drugim.

Ni naključje, da prastara divjina našega planeta izginja, ko bledi razumevanje naše notranje divje narave. Ni tako težko razumeti, zakaj veljajo stari gozdovi in starke za manj pomembne. Nikakršna skrivnost ni. In ni naključje, da imajo volkovi in kojoti, medvedi in divje ženske podoben sloves. Povezujejo jih sorodni nagonski arhetipi, zato zmotno slovijo po tem, da so nemilostni ter nevarni in požrešni po svoji naravi.

Moje življenje in delo jungovske psihoanalitičarke, pesnice in cantadore, varuhinje starih zgodb, sta me naučila, da je venečo žensko vitalnost mogoče povrniti z obsežnimi "psihično-arheološkimi" izkopavanji v ruševinah ženskega podzemlja. Z njimi je mogoče obuditi delovanje naravne instiktivne psihe, z njeno poosebitvijo v arhetipu divje ženske pa razpoznati delovanje in vzgibe najglobje ženske narave. Sodobna ženska je megličasti vrtinec dejavnosti. Prisiljena je biti vse vse. Staro vedenje je povozil čas.

Naslov te knjige, Ženske, ki tečejo z volkovi: Miti in zgodbe o arhetipu Divje ženske, izhaja iz mojega proučevanja divjih živali, zlasti volkov. študije o volkovih,Canis Lupus in Canis Rufus, izjemno spominjajo na zgodovino žensk, zlasti kar zadeva njihovo srčnost in muke.

Zdrave volkulje in zdrave ženske odlikujejo nekatere skupne psihične lastnosti: ostri čuti, igriv duh in povišana sposobnost požrtvovalnosti. Ženske in volkulje so po naravi povezovalne in radovedne, vzdržljive in močne. Globoko intuitivne so, predano skrbijo za mladiče, partnerje in trop. Izkušeno se prilagajajo nenehno spreminjajočim se razmeram; izjemno smele so in zelo pogumne.

Pa vendar oboje preganjajo in nadlegujejo ter jim neutemeljeno pripisujejo požrešnost in zahrbtnost, pretirano napadalnost ali manjvrednost. Od nekdaj so tarče tistih, ki hočejo temeljito očistiti divjino in divjinsko okolje psihe, iztrebiti instinktivno, ne da bi ostala kakšna sled. Kdor napačno razume volkove in ženske, osupljivo podobno napada ene in druge.

Ob študiju volkov se mi je torej prvič izkristalizirala zamisel o arhetipu Divje ženske. Proučevala sem tudi druga bitja, kot so medved, slon in "dušne ptice" - metulji. Značilnosti vsake vrste vsebujejo obilje prispodobnih namigov o spoznavnih vidikih instinktivne ženske psihe ...

Clarissa Pinkola Estes

Odlomek

Starka, Ona, ki ve, je v nas. Bohoti se v najgloblji duši-psihi žensk, v starodavnem in vitalnem divjem sebstvu. Njen dom je tisti kraj v času, kjer se srečata duh žensk in duh volka – kraj, kjer se pomešata um in instinkti, kjer globoko življenje ženske utrjuje njeno posvetno življenje. Točka je, kjer se poljubita Jaz in Ti, kraj, kjer ženske v duhu tečejo z volkovi.
Ta starka stoji med svetovoma racionalnosti in mita. Členek je, na katerem se obračata. Ta pokrajina med svetovoma je tisto nerazložljivo mesto, ki ga vsi prepoznamo, ko ga doživimo, toda če skušamo določiti njegove nianse, zbledijo in spreminjajo obliko, razen ko se zatečemo k pesništvu, h glasbi, k plesu ali zgodbi.

Po neki teoriji naj bi v tej skrivnostni psihični deželi koreninil telesni imunski sistem, pa tudi mistične in vse arhetipske podobe in močne želje, vključno z našo lakoto po Bogu, s hrepenenjem po misterijih, pa tudi vsi sveti in posvetni instinkti. Nekateri menijo, da so tu tudi zapisi človeštva, korenina svetlobe, spirala teme. Ni praznina, bolj je prostor Bitij megle, kjer stvari so in obenem še niso, kjer so sence snovne, kjer je snov zelo fina.

Nekaj o tej pokrajini je gotovo, stara je … starejša od morij. Brez starosti je, večna. To plast, ki seva iz instinktivne psihe, oskrbuje arhetip Divje ženske. Čeprav si v naših sanjah in ustvarjalnih izkustvih lahko nadene mnoge preobleke, ne sodi v plast matere, device ali srednice in ni notranji otrok. Ni kraljica, ni amazonka, ni ljubimka ali vidka. Je, kar je. Imenujte jo La Que Sabe, Njo, ki ve, imenujte jo Divja ženska, imenujte jo La Loba, kličite jo z njenimi vzvišenimi ali prostaškimi imeni, kličite jo z njenimi novejšimi ali starodavnimi imeni, ostaja natančno tisto, kar je.
Divja ženska kot arhetip je neposnemljiva in nepopisljiva sila, ki nosi obilje idej, podob in posebnosti za človeštvo. Arhetip obstaja vsepovsod, pa vendar v običajnem pomenu ni viden. Kar ga je mogoče videti v temi, ni nujno vidno v dnevni svetlobi.

Neizbrisne dokaze arhetipa je najti v podobah in simbolih, ki jih vsebujejo zgodbe, literatura, pesništvo, slikarstvo in verstva. Kakor se zdi, naj bi nas njegov žar, glas in vonj prebujali iz motrenja dreka na naših repih, da bi kdaj pa kdaj odpotovali v družbi zvezd.
V kraju La Lobe je snovno telo, kot je napisal pesnik Tony Moffeit, »svetlobna žival«,(4) in nekatera anekdotska poročila namigujejo, da zavestna misel krepi ali slabi telesni imunski sistem. V kraju La Lobe se duhovi prikazujejo kot osebnosti in La Voz mitológica, mitološki glas globoke psihe, govori kot pesnik in prerok. Tam je mogoče oživiti stvari psihične vrednosti, ko so mrtve. Tudi temeljno gradivo za vse zgodbe, ki so kdaj obstajale na svetu, se je začelo z izkušnjo, ki jo je nekdo doživel na tej nerazložljivi psihični pokrajini, in z njegovim poskusom, da bi povedal, kaj se mu je tu zgodilo.

Ta kraj med svetovi ima več imen. Jung ga je imenoval kolektivno nezavedno, včasih objektivna psiha in psihoidno nezavedno – s čimer je mislil še bolj nepopisljivo plast od prvega. Slednjega je imel za kraj, od koder izvirajo biološki in psihološki svetovi, kjer se biologija in psihologija lahko pomešata in vplivata druga na drugo. V človeškem spominu je to kraj – imenujte ga Nod, imenujte ga dom Bitij megle, razpoko med svetovi –, kjer se dogajajo čudeži, prikazovanja, domišljijske podobe, navdihi in zdravljenja vseh vrst.

Čeprav to mesto predaja velikansko psihično bogastvo, je nujno, da se mu približamo pripravljeni, kajti utegnilo bi nas zamikati, da bi se radostno potopili v zamaknjenost tamkajšnjega bivanja. V primerjavi z njim je dogovorjena resničnost precej manj razburljiva. Zato te globlje plasti psihe zlahka postanejo past zamaknjenja, iz katere se ljudje vračajo negotovi, z majavimi idejami in s puhlimi prikazi. Ni mišljeno, da bi bilo tako. Vrnili naj bi se popolnoma očiščeni, okopani v poživljajočih, poučnih vodah, po dejanju, ki vtisne v naše meso vonj po svetem.

Vsaka ženska ima možen dostop do Río Abajo Río, te reke pod reko. Doseže jo lahko z globoko meditacijo, s plesom, pisanjem, slikanjem, z molitvijo, s petjem, z bobnanjem, aktivnim duševnim upodabljanjem ali z dejavnostjo, ki zahteva močno spremenjeno zavest. V ta svet med svetovi lahko prispe s hrepenenjem in z iskanjem nečesa, kar lahko vidi le s kotičkom očesa. Tja prispe z globoko ustvarjalno umetnostjo, z namerno osamo, s posvečanjem kateri od umetnosti. In celo s temi izpopolnjenimi praksami nam večino tistega, kar se dogaja v tem nepopisljivem svetu, ostaja za zmeraj skrivnost, saj krši fizikalne in racionalne zakone, kakršne poznamo.

O AVTORJU