Zgodbe Tomaža Slovenca

Opis vsebine:

Kratke zgodbe

Odlomek

Hvala

Izraziti hvaležnost. Izpovedati jo. Tako, povsem iz srca. Izpovedati jo takrat, ko jo iskreno začutiš. Brez leporečja in narejenosti. Razodeti jo v vsej resnici, čisto odprto, tako kot se zjutraj razpre nebo in obsije z novo zarjo vso zemljo, brez pridržkov in senc.

Izraziti hvaležnost brez besed. Saj tiste popolne hvaležnosti pač ne moremo ujeti v besede. Sploh pa ne v tiste neštetokrat izgovorjene besede, ki so že vse obrabljene in so podobne robovom stopnic, ki vodijo v zgornja nadstropja oblasti, časti in slave. Začutiti torej hvaležnost tako, da prevzame vsega človeka do zadnjega vlakna. Doživeti jo in razširiti roke v radosti kot pri daritvi. Pustiti, da človekova duša in srce izživita zahvalo.

Čemu? Predvsem zato, ker jo sploh lahko doživljata in izrazita. Kaj vse je potrebno prestati, da se srce končno povzpne dovolj visoko in da potem zmore izpovedati zahvalo! Ne izpove je, temveč postane zahvala.

Kolikšna radost je v takšnem srcu, ki se je spremenilo v zahvalo brez senc in brez madeža! Prepotovati je moralo neskončno dolga polja dolgočasja, kjer raste grenak osat ozkosti, zaprtosti vase, vsem mogočih meja bojazni in strahu za svoj stolček varnosti. Prebroditi je moralo široke reke hladnih valov nezaupanja, zanikanj in zavračanj. Prepluti je moralo morje hrepenenj po drugačnem svetu in po drugačnih ljudeh. In šele potem, čisto na koncu, se človekovemu srcu razodene, da je vse tisto lepo, tisto brezpogojno lepo bilo ves čas tu, na dosegu roke.

O AVTORJU