Poti do sreče

Opis vsebine:

Knjiga Poti do sreče se opira na jungovsko psihologijo ter na podlagi mitskih zgodb in širših tem iz svetovne mitologije vodi k osebnostni rasti in preobrazbi ter prepoznanju lastnega mita.

Večnost ni prihodnost ali preteklost. Večnost je razsežnost zdajšnjosti, razsežnost človeškega duha – ki je večen. Poiščite to večnostno razsežnost v sebi in pluli boste skozi čas in vso dolžino svojega življenja.

Najti svoj lastni mit pomeni opredeliti tiste tradicionalne simbole, ki vas nagovarjajo, in jih uporabiti, bi lahko rekli, kot osnovo za meditacijo.
Mitološke podobe so podobe, po katerih se zavest poveže z nezavednim. Ko nimate svojih mitoloških podob ali ko jih zavest iz tega ali onega razloga zavrača, izgubite stik z najglobljim delom sebe.

Kaj je naredil Jung, ko se je odločil poiskati svoj mit? Njegov proces odkrivanja je zanimiv, ker je tako otroški. Bilo mu je okrog sedemintrideset let, ko se je vprašal: v čem sem najbolj užival kot otrok, ko sem bil sam in sem se smel igrati? Izkazalo se je, da je najraje zlagal kamne in gradil mesteca iz njih. In tako si je rekel: odrasel človek sem, torej se bom igral z velikimi kamni. Kupil si je kos zemljišča na prelepem kraju ob jezeru nasproti Züricha. Začel je načrtovati in graditi hišo v tistem lepem kraju in ob delu z rokami je aktiviral svojo domišljijo.

Odlomek

Aktiviranje domišljije je pomembna stvar. Tega ne morete narediti po nasvetu drugih. Odkriti morate, na kaj želi meditirati vaše nezavedno. Ko je Jung aktiviral svojo domišljijo, je odkril, da se mu porajajo nove fantazije in imel je najraznovrstnejše sanje. Začel si jih je zapisovati in jih nato razlagati z najrazličnejšimi povezavami.

Ob tem je začel odkrivati svoj mit. Ugotovil je, da postajajo njegove sanje vse pomembnejše in bogatejše in začel je pisati dnevnik o njih. Zapisal je vsak najmanjši, še tako neumen vzgib, vsak motiv, ki se mu je porodil v sanjah. Zapisoval je sanje, da bi jih vnesel v zavest, in ko je nadaljeval z dnevnikom, so se začele prikazovati ključne podobe. Nato je začel risati nekatere tistih sanjskih stvari – vedno zelo slovesno. Ceremonialno, obredno je raziskoval kraj, kjer je izvirala skrivnost njegovega življenja.
Če pišete dnevnik sanj, ugotovite, da se sanje začnejo kopičiti. Odkrijete zgodbo, ki se začne oblikovati. Seveda potrebujete za to kar nekaj časa.

Z ženo Jean sva leta 1954 obiskala Junga in njegovo ženo v njuni hiši v Asconi. In kakšno poslopje je bilo to! Ne le zgradba, ampak nekak organski dom. Nekaj, kar je zraslo iz zemlje. Jung je bil Švicar od rojstva do smrti. Rodil se je v tisti prelepi gorati deželi in blizu tamkajšnji zemlji. Njegovi predniki, zlasti po materini strani, so bili s švicarskega podeželja. Njegov stari oče je kot zdravnik prišel iz Nemčije, a tudi tedanja Nemčija je bila poljedelska dežela. V Jungu je bilo veliko kmečkega sveta. No, za mnoge med nami to ne bi bil svet, iz katerega smo prišli. Poiskati moramo svojega.

Kmalu po tistem, ko je začel pisati dnevnik sanj, je Jung ugotovil, da se njegove sanje ujemajo z velikimi mitskimi temami, ki jih je proučeval med pisanjem Simbolov preobrazbe. Začel je risati mandale – Jung se je prvi začel zanimati za mandale kot za psihološko sredstvo raziskovanja samega sebe.
Dva njegova prijatelja sta veliko pripomogla k njegovim spoznanjem: Heinrich Zimmer, veliki indolog, tudi moj prijatelj in mentor, in Richard Wilhelm, veliki sinolog. Bila sta odlična poznavalca indijskega in kitajskega mitskega izročila in pomagala sta mu prepoznati povezave med simbolnimi čečkarijami, ki jih je delal po sanjah, in vzhodnjaškimi mandalami, kitajsko meditacijo na zlati cvet. Z na novo aktivirano domišljijo je Jung ugotovil, da so sanje dveh vrst: majhne in velike sanje.

Majhne sanje izhajajo z ravni sanjske zavesti, povezane s povsem osebnimi zapleti. Porajajo se na ravni, znani kot freudovska ali nezavedno. V bistvu so avtobiografske in v njih ni nič takega, kar bi delili z drugimi – pregledujete širjenje zavesti, ko treska ob tabuje in prepovedi detinstva in otroštva.
V sanjah druge vrste pa se znajdete pred težavo, ki ni značilna za vaše življenje, družbeni ali starostni položaj. Naletite na eno velikih težav človeštva. Jung jih je imenoval velike sanje.

Naj ponovim vprašanje, ki sem ga že postavil: kaj vas podpira ob soočenju s hudo nesrečo, ko sta se psiha in zavest ega prisiljena spoprijeti z dvema ogromnima skrivnostma narave kozmosa in smrti? Poleg tega globoko v vas leži skrivnost lastne biti, ki čaka, da se ji boste približali. Zavest ega bo soočena s temi neobvladljivimi skrivnostmi – s kozmosom, smrtjo in vašo lastno globino. Ko se spoprimete s takimi vprašanji – namesto da bi vas mučilo, ali naj bi s kom legli ali ne –, se znajdete na polju resnih težav. Velike mitologije sveta se ukvarjajo tudi z njimi.
Kot sem že poudaril, gre za univerzalne teme. Seveda se pojavljajo v različnih zgodovinskih odtenkih tu, tam in vsepovsod, podobno se bodo tudi v vašem življenju pojavljale v drugačnih odtenkih kot v življenju drugih ljudi. Pri vsakem mitološkem simbolu je treba razlikovati dvoje vidikov: univerzalnega in lokalnega. Adolf Bastian je zanju skoval izraza Elementargedanken in Völkergedanken.

Oba vidika prepoznavajo tudi v Indiji. Tam ju imenujejo marga in deši. Beseda marga izhaja iz korena, ki se navezuje na živalsko sled in pomeni pot. Z njo Indijci mislijo pot, po kateri naj bi poseben vidik simbola vodil k osebnemu razsvetljenju. Deši pomeni »iz province«. Vsi mitološki simboli torej delujejo v dve smeri: v smeri marge in v smeri deši. Deši ali lokalen vidik povezuje posameznika s kulturo.

Mitološko utemeljena kultura predstavlja simbole, ki nemudoma prikličejo vaše sodelovanje, vsi so vitalne, žive povezave, zato vas navezujejo na temeljno skrivnost in na kulturo samo. Toda ko kultura uporablja simbole, ki niso več živi, ki niso več učinkoviti, vas odklopi. Marga ali Elementargedanken zagotavlja pot nazaj k srcu stvari. Pogled na simbol v okviru njegovega univerzalnega pomena namesto v okviru lokalnega, specifičnega sklica, vas popelje po poti odkrivanja samega sebe in razsvetljenja.
Najti svoj lastni mit pomeni opredeliti tiste tradicionalne simbole, ki vas nagovarjajo, in jih uporabiti, bi lahko rekli, kot osnovo za meditacijo. Jim pustiti, da delujejo na vas.
Obred ni nič drugega kot dramatično, vidno udejanjenje ali predstava mita. S sodelovanjem v obredu se vpletete v mit in mit deluje na vas – pod pogojem, seveda, da se vas podoba popolnoma polasti.

Če sledite rutini brez prave predanosti, vendar v pričakovanju, da bo delovala magično in vas popeljala v nebesa – saj navsezadnje veste, da pridete v nebesa, če ste bili krščeni –, ste obrnili hrbet pravilni uporabi teh obredov in podob.

Najprej pomislite na svoje otroštvo, kot je naredil Jung – simboli, tedaj vneseni v vas, ostanejo. Ne razmišljajte, kako se nanašajo na inštitucijo, ki je verjetno pokojna in jo je zelo težko spoštovati. Raje razmišljajte, kako simboli delujejo na vas. Naj se poigravajo z vašo domišljijo in jo aktivirajo. Ko boste pripravili domišljijo, da se bo poigravala z njimi, boste občutili moč simbolov, da utrejo pot do srca skrivnosti.

O AVTORJU