Najstarejše svetovne prerokbe - Prerokbe iz ved - Prerokbe za leto 2012

Opomba:

Opis vsebine:

Znano je, da so Vede najstarejše knjige v knjižnici človeštva. Manj znano pa je, da so bile pred približno 5.000 leti v njih zapisane tudi številne prerokbe, ki se že tisočletja uresničujejo druga za drugo!

Zapisovalec Ved - modrec, jogi, mistik Vjasa - je visoko v gorah Himalaje v globokem transu uzrl daleč v prihodnost in svoja videnja prelil na palmove liste. Živa tradicija je njihovo presunljivo vsebino ohranila vse do današnjih dni.

Knjiga Prerokbe iz Ved je rezultat večletnega raziskovanja. V njej niso zbrane samo fascinantne prerokbe, temveč tudi pretresljivi zgodovinski in znanstveni dokazi, ki nastanek in razvoj človeških civilizacij osvetljujejo iz doslej neznane prespektive.
V knjigi boste prebrali že uresničene prerokbe o Jezusu, Adamu in Evi, Budi, Mohamedu, Šankari, Čajtanji itn., prebrali boste tudi tiste, ki se uresničujejo danes, in tiste, ki se bodo uresničile v prihodnosti.

Odlomek

ČASOVNI KROG

Vsa bitja se ob prihodu Brahmovega dne vsakič znova pojavijo

in s prihodom Brahmove noči vsakič znova izginejo.

Bhagavadgita

Preden preidemo na poglavja s prerokbami, se mi zdi pomembno, da se ustavimo pri našem pojmovanju časa in življenja. Naš pogled na čas je močno povezan z našim razumevanjem vesolja in našega mesta v njem. Pomislite, kako pojmujete čas in življenje: linearno ali ciklično? Ta dva pogleda se močno razlikujeta. Vsak predstavlja eno vrsto kulturnih očal.

V številnih starih kulturah so na vesolje in čas gledali ciklično. Ciklični koncept časa simbolizira krog, ki predstavlja neskončnost, medtem ko lahko linearni koncept časa ponazorimo s premico. Premica ima začetek in konec. Linearni koncept časa je relativno mlada stvaritev zahodne kulture. Pojavil naj bi se z nastankom judaizma. Temelji na ideji, da se vesolje progresivno razvija in s tem piše kozmično zgodbo z začetkom, sredino in koncem.

Koncept časa, kakršnega še vedno zagovarja večji del predstavnikov uradne znanosti – mislim predvsem na zgodovinarje, arheologe in antropologe – je osupljivo podoben tradicionalnemu judovsko-krščanskemu konceptu. Oba sta linearna. Teorija znanstvenih zagovornikov linearnega koncepta časa pravi, da je vesolje nastalo enkrat. To naj bi bil neponovljiv dogodek. Tudi človeška vrsta naj bi nastala samo enkrat, prav tako tehnološko razvita civilizacija. Ko vesolju in vsemu, kar je v njem, odbije zadnja ura, nastopi popolno uničenje vsega. Uničeni so vsi atomski in podatomski delci. Nato vlada praznina. To je teorija, ki jo poučujejo v izobraževalnih ustanovah.

Z linearnim konceptom časa pa se ne strinjajo vsi znanstveniki. Od leta 1980 se v znanstvenih krogih pojavljajo nove teorije, ki čas razlagajo precej drugače, bolj ciklično. Ena zadnjih in najbolj odmevnih je prav gotovo teorija Paula Steinhardta, teoretičnega kozmologa z Oddelka za fiziko in astrofiziko na Univerzi v Princetonu v ZDA. Steinhardt, ki sicer kombinira različne modele nastanka vesolja iz prve polovice prejšnjega stoletja z nedavnimi dognanji, se pri pojmu časa ustavi z naslednjimi besedami:

Bistvena razlika med to in konsenzno sliko je v naravi časa. Standardni ali konsenzni model predvideva, da ima čas svoj začetek, ki ga večinoma razlagamo s teorijo o velikem poku. Po tem modelu je vesolje zaradi nam neznanih razlogov prešlo iz ničnosti v obstoj, poln materije in energije, in se širi zadnjih 15 milijard let. Pri alternativnem modelu je vesolje neskončno. Čas je neskončen v smislu, da vselej teče v preteklost in v prihodnost ... Natančneje rečeno, ta model podaja sliko vesolja s ciklično evolucijo.

Steinhardt je teorijo razvijal s kolegom Neilom Turokom z Univerze v Cambridgeu. Nekateri astronomi menijo, da ima, podobno kot teorija o velikem poku, tudi Steinhardtova teorija luknje. Ne odgovori namreč na vprašanje, kdaj se je krog začel in kaj oziroma kdo je krog spravil v tek. Empirična znanost ima svoje omejitve, zato se tu postavlja vprašanje, kako verodostojna je sploh empirična znanstvena metoda kot razumevanje empirično nedokazljivih fenomenov. Prav mogoče je, da bo vprašanje časa za empirično znanost za vedno ostalo nerešena uganka. Ali smo prišli do točke, ko človeštvo potrebuje drugačne, »nadempirične« metode za pridobivanje znanja?

Znan grški zgodovinar Hesiod, ki je živel v 8. stol. p.n.š., je v eni od svojih knjig (naslov angleškega prevoda je Works and Days) opisal cikličen niz dob, ki ga sestavljajo zlata, srebrna, bronasta, herojska in železna doba. Empedokles (483–423 p.n.š.) v svojem delu O naravi (slov.) prav tako govori o kozmičnih ciklih, na katere naletimo tudi v Platonovih dialogih.

Podoben opis dob najdemo tudi v 5000 let starih indijskih Vedah. V obeh sistemih kakovost človeškega življenja iz dobe v dobo pada. O podobnih kozmičnih ciklih govori tudi Empedokles. V Platonovih dialogih se seznanimo z opisi rotacijskega časa in ponavljajočih se katastrof, ki uničijo ali skoraj uničijo človeško civilizacijo. Aristotel je v svojih delih na več mestih zapisal, da sta bili znanost in umetnost v preteklosti že velikokrat odkriti. V naukih Platona, Pitagore in Empedoklesa o transmigraciji duše je cikličnost razširjena na individualno psihofizično življenje.

Zgodovinski pregled kaže, da je s širitvijo judovsko-krščanske kulture v Evropi v prvi polovici 1. tisočletja pri pojmovanju časa prišlo do opazne spremembe. Cikličen indijsko-grški pogled na čas je nadomestil drugačen pogled – linearen. Zgodnji cerkveni očetje so navkljub svoji spoštljivosti do grške miselnosti cikličen pogled na čas ožigosali kot poganski. Krščanski filozofi so linearni koncept spretno vtkali v na novo nastalo religijo, pri kateri se vse zgodi samo enkrat. Bog je svet in človeka ustvaril enkrat. Zgodovina človeštva doseže vrhunec s pojavitvijo Jezusa, veliki finale pa predstavlja neizbežen sodni dan. Po smrti sta za človeka samo dve možnosti: verujoči pripadniki te tradicije odidejo k Bogu, preostali so obsojeni na večno trpljenje. Tretje možnosti ni.

Pri popularizaciji linearnega koncepta časa je zelo pomembno vlogo odigral Sveti Avguštin 1. Med letoma 413 in 426 je napisal deset del, med katerimi je najodmevnejše O božji državi. V njej vneto zagovarja linearni koncept časa, grško ciklično pojmovanje časa pa označuje za vraževerje. Judovsko-krščanski koncept časa je postal presenetljivo uporaben tudi za različne intelektualne in empirične namene. Sodobni pogledi na zgodovino in napredek človeštva – naj si bo s filozofskega, političnega ali znanstvenega stališča – dolgujejo svoje rojstvo ravno Avguštinovemu delu.

S prihodom krščanstva v Evropo je torej prišel do izraza drugačen pogled na čas – čas, ki teče v ravni črti od točke A do točke B. Kot sem že dejal, takšen koncept časa nastanek in uničenje vesolja opisuje kot neponovljiva dramatična dogodka. Ker naj bi enako veljalo tudi za nastanek in osvoboditev človeka, so krščanski teologi z nekaj izjemami, zavrnili možnost, da duša transmigrira 2.

Kot smo videli, so predpostavke o času, na katerih sloni sodobna znanost, v osnovi skoraj identične judovsko-krščanskim. Teorija evolucije ima svoje korenine prav tu. Še ena posebnost, ki je skupna krščanskim nazorom in sodobnemu evolucijskemu modelu o nastanku človeka, je prepričanje, da se človeška rasa pojavi po nastanku drugih oblik življenja. V Genezi je opisano, da je Bog ustvaril rastline, živali in ptice pred človekom. Strogo dobesedno vzeto je časovni interval, v katerem se je odvilo stvarjenje, sila kratek. Človek naj bi bil ustvarjen na zadnji, šesti dan stvarjenja. Nekateri pa so opise iz Geneze razumeli kot opise dob.

Za časa Darwina so evropski znanstveniki z močnimi krščanskimi tendencami razvili teorijo, po kateri naj bi Bog različne življenjske vrste ustvarjal postopoma, skozi različne geološke dobe, vse dokler ni na koncu ustvaril človeka. Zanimivo je, da naj bi tudi po sodobni evolucijski teoriji anatomsko moderni človek nastal relativno nedavno, kot zadnji člen makroevolucije. To naj bi se zgodilo pred približno 100.000 leti. Obstaja torej več paralel, ki kažejo na povezanost med sodobno znanostjo in judovsko-krščansko tradicijo.

Čeprav je navedena primerjava precej splošna, pa se pogleda omenjenih tokov vsekakor izrazito razlikujeta od koncepta starih Grkov in Indijcev, kakor tudi od koncepta predkolumbijskih prebivalcev obeh Amerik, kot so Maji in Azteki. Med misleci različnih obdobij naletimo tako na zagovornike cikličnega kot tudi na zagovornike linearnega koncepta časa. Pa vendar je mogoče z gotovostjo trditi, da so kozmološki koncepti nekaterih najvidnejših grških mislecev temeljili na cikličnem ali epizodnem pojmovanju časa, podobnemu tistemu, ki je opisan v Vedah.

***

Tudi sodobni zgodovinarji imajo glede pogleda na čas različna in zanimiva stališča. Znana arheologa C. C. Lamberg-Karlowsky in J. A. Sabloff, ki sta poučevala Uvod v arheologijo na Univerzi v Harvardu, sta v svojem standardnem učbeniku Ancient Civilizations (Stare civiliziacije) zapisala, da je bralca, torej študenta arheologije, najprej potrebno opremiti z znanjem o »zgodovini zgodovine«. V knjigi pišeta:

Pri ukvarjanju z besedili iz davne preteklosti se bo sodobni bralec soočil s konceptualnimi ovirami, ki bodo postale izvor nerazumevanja in napačne interpretacije besedila. Tako kot so se fizični vidik, družbena struktura, ekonomski temelji in domala vsi drugi aspekti civilizacije skozi čas spreminjali od kulture do kulture, tako se je spreminjal tudi način njihovega razmišljanja. To zlasti velja za dojemanje zgodovine. Zgodovinska zavest, kot jo poznamo danes, je nedavna stvaritev. Šele v zadnjih nekaj stoletjih se je znanost lotila preučevanja zgodovinskih procesov in njihovega postavljanja v »pravilno« zaporedje. Tudi danes pa se naše dojemanje zgodovine spreminja iz generacije v generacijo.

Z drugimi besedami: pojmovanje zgodovine skozi prizmo natančne kronologije je vidik sodobne kulture in civilizacije. Druge kulture in civilizacije so na zgodovino gledale drugače. Morda jih je bolj zanimal pomen dogodkov, in manj kronologija. Dolžnost zgodovinarjev je bila z besedami ujeti utrip časa. Pomenski aspekt zgodovine je torej pomembnejši v kulturi, ki na čas gleda ciklično, kronološki aspekt zgodovine pa dobi več veljave v kulturi, ki na čas gleda linearno.

Sodobni zgodovinar Oswald Spengler svojih zgodovinskih izsledkov na primer ni uredil po kronološkem zaporedju. Ta avtor v vsaki civilizaciji prepoznava specifično obliko in slog, v svojem delu The Decline of the West ( Padec zahoda) pa razlaga tudi, da gre vsaka civlizacija »skozi enake faze kot individualno človeško bitje: otroštvo, mladost in starost.« Spengler je pri tem uporabil analogijo letnih časov, v kateri pomlad predstavlja rojstvo, zima pa starost.

Ob vsem tem se postavlja vprašanje, ali res vse arheološke najdbe govorijo v prid linearnemu modelu razvoja človeštva, kakršnega zagovarjajo darvinisti. Vse več znanstvenikov je prepričanih, da ne. Ker pa je to tematika, ki bi zahtevala celovito revizijo znanstvenega dela na področju zgodovine, astronomije, arheologije, antropologije itd., je čedalje številnejše dvome neodvisnih znanstvenikov najlažje pomesti pod preprogo. Ena izmed najbolj prepričljivih in skrbno dokumentiranih knjig, ki obravnava to tematiko, je knjiga Forbidden Archeology ( Prepovedana arheologija) 3.

Ko že govorimo o modelu delovanja narave, si lahko postavimo preprosto vprašanje: ali obstaja kakšen empirično dostopen namig, ki bi lahko služil kot vzorec za večje časovne slike? Morda so to letni časi. Cikel pomladi, poletja, jeseni in zime se vrti tako rekoč v neskončnost ...

V naslednjem poglavju si bomo pogledali, kako so stare civilizacije takšne pojave cikličnosti v naravi prenesle na večjo časovno skalo.

1 Avguštin (Aurelius Augustinus), ki je živel med letoma 354–430, je bil cerkveni učitelj, filozof ter pomemben politik katoliške cerkve. Do krščanstva je prišel prek manihejstva, skepticizma in novoplatonizma.

2 Beseda transmigracija, ki je pogosto uporabljena kot sopomenka besede reinkarnacija, je od slednje starejša. V angleškem jeziku je v rabi od 16. stol., medtem ko je beseda reinkarnacija v angleščini v rabi od sredine 19. stol. naprej. Izraz transmigracija izhaja iz latinščine: trans = prek, migracio = selitev, potovanje, iti ali se premakniti. Nanaša se torej na proces premikanja onkraj nečesa oziroma proces preseljevanja duše.

3 Michael Cremo in dr. Richard Thompson sta na podlagi revizije arheoloških najdb osem let pripravljala več kot 900 strani obsežno delo. V slovenščini je izšla skrajšana različica z naslovom Prikrita zgodovina človeške rase.