ŠE EN KROG NA VRTILJAKU

Še en krog na vrtiljaku je popis potovanja uglednega italijanskega novinarja Tiziana Terzanija, njegov namen pa iskanje odgovorov na osnovna življenjska vprašanja.

Je knjiga o Indiji in ZDA, o uradni medicini in vseh vejah alternativne medicine, pa tudi o iskanju lastne identitete. Vsak korak na poti iskanja je povezan z njegovim preživetjem.

Po dolgem zdravljenju v New Yorku in kalifornijskem zdravilskem središču raziskuje homeopatijo, ajurvedo in reiki, eksperimentira z vzhodnjaškimi zdravljenji, s tibetansko in kitajsko medicino, s qi gongom, jogo in pranoterapijo.

Razpet med zdravo pametjo in upanjem, znanostjo in magijo uma, se racionalno in stvarno sooča z zdravniki, zdravilci in šarlatani, nazadnje pa ga srečanje z indijskim puščavnikom pripelje na konec poti.

Odlomek

Med različnimi vajami, starimi najmanj dve tisočletji, ki jih morajo izvajati mladi Tibetanci, kandidati za menihe v dharamsalski Šoli za budistično dialektiko, bi eno morali kdaj pa kdaj izvajati vsi: ugotoviti namreč, kje je tisto, kar nam toliko pomeni, naš jaz.

»V imenu?« predlaga stari lama, ki predseduje dolgima vrstama mizic, za katerimi učenci sedijo na tleh. Ne, kajti ime se lahko spremeni, ne da bi se spremenil jaz. Pa vendar se toliko ljudi istoveti s svojim imenom! In še koliko več se jih istoveti z nazivi pred njim! Vendar je jasno, da jaz ne more biti v imenu.
»V telesu?« nato povpraša stari menih. Seveda, jaz ima veliko opraviti s telesom, toliko, da je mogoče reči, da brez telesa ni jaza.

»Ampak kje v telesu je jaz?« vztraja lama in začne šaljivo oponašati, kako različna ljudstva ob besedici »jaz« pokažejo na različne dele svojega telesa. Kitajci rečejo »jaz« in se z kazalcem desne roke dotaknejo konice nosu. Pa bi »jaz« lahko bil v nosu? Bi lahko bil v srcu, kamor položijo roko Američani? Ali mogoče v čelu ali v glavi, kamor pokažejo tisti, ki s to kretnjo nekako poudarjajo, da je intelekt pomembnejši od čustev?

Učenci poslušajo, nekateri se oglašajo. Razprava traja nekaj časa. Potem stari lama izvleče vrtnico izza mizice, za katero sedi na lesenem podiju, in jo podrži pred seboj, da bi vsi usmerili pozornost nanjo.
»To je cvetlica, se strinjamo?« vpraša in odtrga cvetni list. »Pa to, je cvetlica? Ne! To je cvetni list ... in tole?« vpraša retorično, ko spet pokaže na vrtnico. »To je cvetlica.« Odtrga še en cvetni list, potem naslednjega in naslednjega ter ves čas sprašuje: »In kaj je to?«

Na koncu obleži na mizici kupček cvetnih listov, menih pa drži v roki golo cvetlično steblo. Pokaže ga vsem in vpraša: »Kaj pa to, je cvetlica? Ne. Ni več cvetlica ... No, enako bi lahko rekli tudi za roko,« pravi in dvigne levico v zrak. »Ko bi si odtrgal prst in nato naslednjega in naslednjega in naslednjega, noben od tistih prstov ne bi bil moja roka. Torej? Natančno tako je tudi s telesom. Nismo tudi mi sestavljeni iz številnih delov, od katerih nobeden ni resnično jaz ...?«

Ko je zgodaj zjutraj prišla neka prikupna stara gospa, ena tistih, ki prostovoljno zahajajo v bolnišnice, in me vprašala, ali bi hotel moliti z njo, da bo čez kako uro kirurgova roka odločno in naravnost segla, kamor mora, in odstranila, kar je treba odstraniti, je moj um osvežil spomin na obisk v Dharamsali na severu Indije, kjer živi dalajlama v izgnanstvu, in začel ... ne da bi ga nadziral – delati tisto vajo. Kje sem v resnici jaz? Koliko delov mene lahko kirurg, ki sem ga prekrstil v Gospodarja, »Gospoda«, lahko odstrani iz mojega telesa, ne da bi izginil tudi jaz?

Um ni imel veliko časa za svoje igrice. Prišla je sestra in me vprašala, ali želim v primeru podaljšane kome pooblastiti ženo, naj odloči, kdaj naj izklopijo priprave. »Veste, to je zakon v državi New York, morate razumeti ...«, nato je prišel sufi iz Kašmirja in mi vbrizgal prvo pomirjevalo, po katerem se um najprej umiri, nato pa popolnoma izgubi zavest.

Operacija – so mi povedali pozneje – je trajala šest ur. Res ne vem, kje je bil ves tisti čas moj jaz. Je bil zunaj telesa? Ali je ostal v njem, tudi on uspavan? Kot se dogaja v spanju? Ali ob smrti? Ko sem se prebudil, sem bil brez nekaterih delov, še zmeraj pa je bil tam pretežni del mene, čeprav s tu in tam pritrjenimi cevkami, in z njim sem bil tudi jaz.

Problem z jazom in z deli mene se je začel že v bolonjski bolnišnici, kjer me je prvič obšel občutek, da je medicina, s katero dolga leta nisem imel ničesar opraviti, precej drugačna od one, ki sem se je spominjal, in da njen predmet nisem toliko jaz kot oseba, ampak bolj moja bolezen. V New Yorku je bil problem še očitnejši.

Tiziano Terzani, italijanski novinar in pisec, po katerem se imenuje ena najuglednejših italijanskih novinarskih nagrad, je bil trideset let dopisnik Der Spiegla iz Azije. Pisal je tudi za Repubblico, Espresso in Corriere della Sera. V dolgoletni novinarski karieri je objavil številne knjige, v katerih je pisal o vietnamski vojni, Kitajski po Mau in razpadu Sovjetske zveze, pa tudi o svojih razmišljanjih o nevarnostih globalizacije. Njegova dela so prevedena v številne jezike, Pisma proti vojni tudi v slovenskega.