KAKO VZPOSTAVITI UČINKOVIT NADZOR NAD SVOJIM ŽIVLJENJEM - TEORIJA NADZORA

Opis vsebine:

Pretežni del knjige se ukvarja z vedenji, ki jih izbiramo, ko si prizadevamo nadzirati svoje življenje. Vse vedenje je sestavljeno iz štirih komponent: iz naših ravnanj, misli, čustev in fiziologije. To, kar delamo in to, kar mislimo, vedno opisujemo z glagoli, kot sta denimo teči in meditirati, čustva pa opisujemo s pridevniki, kot je na primer depresiven, ali s samostalniki, kot depresija. Ko se nam možak, ki je ravno izgubil dobro službo, pritožuje, da je depresiven, ali ko njegovi prijatelji rečejo, da trpi za depresijo, se nam to zdi povsem običajno. V tej knjigi pa nameravam razložiti, da gre za vedenje, ki si ga je izbral sam, in sicer za spopad z dejstvom, da je izgubil službo.

Z zadovoljstvom predstavljamo novo izdajo že kar legendarne knjige dr. Williama Glasserja, ki je prvič izšla v slovenskem prevodu daljnega leta 1994 in bila kmalu razprodana. Po dolgih letih nedostopnosti celo za namene izobraževanja, kaj šele za širšo javnost, je zdaj knjiga zopet med nami. Knjiga je posodobljena, terminološko ažurirana, z novo spremno besedo g. Leona Lojka, sicer pa enaka.

O avtorju, njegovih delih in priznanjih

Knjigo "Teorija nadzora'' boste prebrali verjetno na mah. Kot da ne gre za strokovno knjigo, niti za vprašanja iz vsakdanjega življenja, ampak za napete zgodbe kakega spretnega opisovalca človeških dogodivščin. Avtor knjige, dr. William Glasser, ameriški psihiater in svetovalec ljudem v stiskah, zna zapletene vzroke človeških stisk in še bolj zapleteno reševanje teh stisk prikazati v zanimivem, vsakomur razumljivem jeziku.

Zato ni čudno, da je njegova druga knjiga Realitetna terapija doživela prodajni rekord med strokovnimi knjigami s področja psihiatrije, svetovanja oz. psihoterapije. Njegova spoznanja opisana v več kot dvajsetih knjigah danes koristno uporabljajo ne le svetovalci in psihoterapevti na področju psihiatrije in klinične psihologije, temveč tudi učitelji, vzgojitelji, socialni delavci, zdravniki, medicinske sestre, ravnatelji, managerji, duhovniki in drugi na zelo različnih področjih dela in delovanja.

Gre za prvo polovico iz sklopa knjig Teorija nadzora/Teorija izbire dr. Williama Glasserja, ameriškega psihologa, psihiatra in utemeljitelja Realitetne terapije.

Iz spremne besede k slovenski izdaji

Prepričan sem, da ideje v tej knjigi lahko izjemno koristijo:
a) dvigu kakovosti vsakdanjega življenja posameznika in skupnosti;
b) obogatitvi in popestritvi svetovalno-psihoterapevtskih metod strokovnjakov, ki se že ukvarjajo s takim svetovalnim in psihoterapevtskim delom;
c) kakovosti in učinkovitosti vodenja in upravljanja na raznih področjih družbenega življenja, od vodenja podjetij do vodenja otrok v razredih.

Dvig kakovosti našega življenja

V vsakdanjem življenju smo najpogosteje nesrečni - ne, ker so se nam pripetile velike, toda redke nesreče, kot so potresi, poplave, smrti - ampak zato, ker drugi ljudje ne ravnajo, ne čutijo ali ne mislijo tako, kot bi mi hoteli, tudi če jih nekaj prosimo, jih o tem prepričujemo ali v to silimo. Pomislite samo na jezo, ki jo doživljate ob tem, ko gre nekdo mimo vrste, v kateri čakate, ko vam nekdo sploh ne odgovori na vaše vljudno vprašanje, ko otrok noče pospraviti za seboj; na razočaranja, ko zakonec pozabi na vaš rojstni dan, ko vas nekdo, ki ga imate radi, zavrača, ko sodelavec ne opravi dela, kot ste mu naročili ali, ko ste odkrili, da vaš otrok jemlje mamila. Prav tako pa smo nesrečni, kadar drugi od nas zahtevajo, da bi mi ravnali, čutili in mislili tako, kot si ne želimo. Preplavi nas občutek, da nas nihče ne upošteva, da na nikogar ne moremo vplivati, da nas niti otroci ne ubogajo več, da živimo tako, kot hočejo drugi, da nasploh nimamo nadzora nad svojim življenjem. Filozof je to izrazil z mislijo: "Pekel, to so drugi!" Posebej, ko skušamo druge na silo spremeniti, poboljšati, vzgojiti, kaznovati itn., ali oni to skušajo storiti z nami, je pekel kar ustrezna prispodoba našega počutja in odnosov. Zakaj se tako pogosto odločamo siliti drug drugega? Med drugim zato, ker zmotno mislimo, da je na druge ljudi moč vplivati tako kot na biljardne krogle: če jih dobro zadenemo, se bodo odkotalile prav tja, kamor želimo. Teorija nadzora oz. teorija izbire dokazuje, da to ni mogoče: bistvo živega bitja je, da nadzoruje okolje in ne okolje njega!

Beseda avtorja

Vse vedenje je sestavljeno iz štirih komponent: iz naših ravnanj, misli, čustev in fiziologije. To, kar delamo in to, kar mislimo, vedno opisujemo z glagoli, kot sta denimo teči in meditirati, čustva pa opisujemo s pridevniki, kot je na primer depresiven, ali s samostalniki, kot depresija. Ko se nam možak, ki je ravno izgubil dobro službo, pritožuje, da je depresiven, ali ko njegovi prijatelji rečejo, da trpi za depresijo, se nam to zdi povsem običajno. V tej knjigi pa nameravam razložiti, da gre za vedenje, ki si ga je izbral sam, in sicer za spopad z dejstvom, da je izgubil službo. Pa vendar: če je za nekoga rečeno, da je depresiven, bi lahko sklepali, da se mu je depresija pripetila. Da bi natančno opisal, kako se možak počuti in kako se vede, in da bi bil ta opis tudi slovnično pravilen, bi moral reči, da depresira, ali pa da si je izbral depresiranje.

Zato bom za opisovanje čustev in počutij namesto pridevnikov in samostalnikov uporabljal glagole, glagolnike in nekaj skovank. Na primer, glavobol bo glavoboljenje, fobija fobiranje in tesnoba tesnobljenje.

Sprva vam bo to novo, preciznejše poimenovanje verjetno precej tuje, vendar boste med branjem začenjali razumevati, zakaj nisem mogel uporabiti pridevnikov in samostalnikov, ki jih običajno uporabljamo za opisovanje čustev in počutij, in obenem ostati zvest temi te knjige – teoriji nadzora. Jezik ni nepomemben, saj je osnovno sredstvo naše komunikacije. Zatorej, natančneje ga bomo uporabljali, dlje nas bo pripeljal v smeri, ki smo si jo izbrali.

Predgovor

Naši geni, osnovni vir naših življenj, nam dajejo vrsto navodil, ki jih moramo upoštevati, če hočemo preživeti in živeti človeka vredno življenje. Številna od teh navodil se v naši glavi oblikujejo v slike, in te morajo biti zadovoljene skozi način življenja, ki ga živimo. Gnani od genov smo ujetniki teh slik; naučiti pa se moramo, da ne bomo obenem tudi ujetniki načina, na katerega te slike uresničujemo. Skoraj vedno lahko izbiramo, in čim boljša je izbira, uspešneje bomo nadzirali svoje življenje.

Večina med nami je že kdaj poskušala potolažiti prijateljico, ki se je ubadala z nenadnim in nepričakovanim razpadom zakonske zveze. Znova in znova je ponavljala: "Kako mi je mogel to narediti? Kako naj pri svojih letih začnem znova? Kakšno pravico ima, da uniči vse, kar sva vsa ta leta skupaj gradila?" Vsem drugim razen njej je jasno, da je ostala ujetnica zakonske zveze, ki je ni več.

Vsi smo že preživljali takšne čase - slika, ki jo nudi stvarnost, nenadoma postane drugačna od slike, ki jo hočemo, in tedaj začutimo, kot da smo izgubili nadzor nad svojim življenjem. Ne najdemo nobenega upanja in ne vemo, na katero stran bi se obrnili. Vendar nam v takem položaju nikoli ne pride na misel, da smo si sami izbrali žalost, ki jo čutimo, in da so na voljo boljše možnosti, če se le naučimo, kako jih izbrati.

V tej knjigi razlagam, da nas ne nadzirajo zunanji dogodki, kakršnikoli pač že so. Motivirani smo izključno s silami, ki izvirajo v nas samih. Tako je vse naše vedenje poskus nadzora lastnega življenja. Kadar, na primer, za svojo bolečino obtožujemo otroka, soproga ali starše, se vedemo, kot da oni nadzirajo naše življenje, in ne mi sami. Naša prijateljica ni nujno morala biti žalostna, ko jo je zapustil soprog; žalost je izbrala v obupanem, vendar neučinkovitem poskusu, da bi bila ponovno gospodar dela svojega življenja, za katerega je verjela, da se izgublja.

Ta knjiga vas uči teorije nadzora, ki vam je lahko v pomoč pri ohranjanju učinkovitega nadzora nad vašim življenjem. Naučila vas bo, kako izbrati učinkovita vedenja, saj so tista vedenja, ki si jih izberemo, kadar poskušamo zadovoljiti močne in nepopustljive potrebe znotraj nas samih, vse prepogosto boleča in neučinkovita. Toda, če se hočete naučiti teorije nadzora, se boste morali odpovedati na splošno sprejetemu prepričanju, da je skoraj vse, kar storite, reakcija ali odgovor na dogodke okoli vas.

To pa ne bo preprosto. Globoka prepričanja, še posebno, če jih zagovarja skoraj vsakdo, umirajo počasi. Hočem, da se odzivate z dvomom. Ne verjemite ničemur v tej knjigi, ne glede na to, kako prepričljivo je stvar razložena, ne da bi to preizkusili sami v svojem življenju in tako ugotovili, da resnično deluje.

Kazalo vsebine knjige Teorija nadzora

1 Vse, kar razmišljamo, kar delamo ali kako se počutimo, je posledica dogajanj znotraj nas samih
2 Močne sile, ki nas ženejo, so naše osnovne potrebe
3 Podobe v naših glavah
4 Gibala našega vedenja
5 Mi sami smo nadzorni sistem
6 Nad svojim početjem imamo vedno nadzor
7 Zakaj je smiselno izbrati si trpljenje
8 Zakaj se ne zavedamo, da si izbiramo večino svojega trpljenja
9 Vrednotenje z našimi kamerami
10 Kreativnost in reorganizacija
11 Norost, kreativnost in odgovornost
12 Psihosomatska bolezen kot kreativni proces
13 Opojne droge - “kemični nadzor” naših življenj
14 Druge pogoste droge, legalne in ilegalne, ki povzročajo odvisnost
15 Konflikt
16 Kritika
17 Prevzem nadzora nad lastnim življenjem
18 Teorija nadzora in vzgoja otrok
19 Nadziranje sebe in drugih z bolečino in trpljenjem
20 Prevzem nadzora nad svojim zdravjem
21 Kako uporabiti teorijo nadzora
Spremna beseda
O avtorju
O možnostih proučevanja in študija teorije nadzora
Indeks

O avtorju

Dr. William Glasser, psihiater svetovnega slovesa, se je rodil leta 1925 v Clevelandu, ZDA. Na tamkajšnji univerzi je končal študij medicine in magistriral iz psihologije. Iz psihiatrije je specializiral leta 1961, psihiatrično prakso je opravil v bolnišnici Veterans' Administration in na Kalifornijski univerzi v Los Angelesu (UCLA). Poleg zasebne prakse je delal na področjih rehabilitacije, prevzgoje prestopnikov, problematiki šolanja, zasvojenosti in v zadnjem času tudi na področju upravljanja oz. menedžmenta.

Leta 1965 je objavil knjigo "Realitetna terapija." V njej je izzval tradicionalne poglede psihiatrije na naravo duševne bolezni, proces pomoči, uporabo preteklosti in na mnoga druga vprašanja človekovega življenja Po njegovem je t.i. 'duševna bolezen' pravzaprav vedenje, ki si ga posameznik izbere v poskusih ohranjanja svojega življenja v ravnovesju. Ta izbira ni nujno zavestna, vendar je vedno posameznikov najboljši poskus nekega trenutka, da bi zadovoljil svoje potrebe. Glasserjeva vera v absolutno pozitivni namen vsakega človekovega vedenja nasprotuje mnogim drugim pogledom, ki vidijo nekatera človekova vedenja kot 'motnje'.

Leta 1967 je dr. Glasser ustanovil Inštitut za realitetno terapijo, ki ga še vedno aktivno vodi. Inštitut je dejaven na skoraj vseh kontinentih in je danes prerasel v mednarodni inštitut. Leta 1968 je pri inštitutu ustanovil še Izobraževalni center za učitelje in vzgojitelje, v katerem se je doslej izobraževalo preko 300.000 pedagogov.